Ko se zaporni ventil zapre, se lahko tesnilne površine zanašajo izključno na pritisk medija, da dosežejo tesnjenje, kar pomeni, da pritisk medija prisili tesnilno površino vrat proti sedežu na nasprotni strani; to je znano kot samozapiranje. Vendar pa večina vratnih ventilov uporablja prisilno tesnjenje, kjer je potrebna zunanja sila, da pritisne vrata proti sedežu ob zaprtju, da se zagotovi tesno tesnjenje.
Mehanizem gibanja: pri tej vrsti vratnega ventila se vrata premikajo linearno skupaj s steblom; ti so znani tudi kot zaporni ventili z dvižnim steblom. Običajno ima dvigajoče se steblo trapezne niti; matica na vrhu ventila in vodilni utori na telesu ventila pretvarjajo rotacijsko gibanje v linearno gibanje in obratovalni navor pretvorijo v delovni potisk. Ko odprete ventil, postane prehod tekočine popolnoma neoviran, ko se vrata dvignejo na višino, ki je enaka premeru izvrtine ventila; vendar tega posebnega položaja med delovanjem ni mogoče vizualno spremljati. V praksi je popolnoma odprt položaj določen z najvišjo točko stebla – natančneje z mejo njegovega gibanja navzgor. Da bi preprečili zasuk zaradi toplotnega raztezanja, se ventil običajno odmakne za pol obrata do polnega obrata od največjega odprtega položaja, da se vzpostavi končna popolnoma odprta nastavitev. Tako je popolnoma odprt položaj opredeljen z lokacijo vrat (tj. njihovim hodom). Pri nekaterih zapornih ventilih je matica stebla nameščena na sami zapornici; vrtenje ročnega kolesa zavrti steblo in s tem dvigne vrata. Ti so znani kot zaporni ventili z vrtljivim ali nedvižnim steblom.
